Prišel je čas, da zapustim svoj rojstni kraj. Postal sem študent in šel študirat na primorsko. Tako sem si moral urediti najemniško stanovanje. Ker obale nisem poznal, sem prosil svoje starše, da mi pomagajo najti lepo stanovanje. Izola mi je bila med vsemi kraji najbolj všeč. Tako sem si želel živeti prav v tem kraju. Kako bom našel stanovanje tam, mi ni bilo prav nič jasno, ker sem bil popolni tujec.
Nekako smo morali začeti in skupaj smo pregledali kar nekaj oglasov. Ko smo imeli na razpolago nekaj najemniških stanovanj, smo se en dan odločili, da gremo na ogled. Stanovanja so bila po vsej obali, jaz pa sem upal, da bo Izola tista, ki mi bo nudila stanovanje. Ko smo šli na obalo je bilo res prekrasno vreme in komaj sem čakal, da naredim ta korak v samostojnost. Obala mi je bila od nekdaj lepa in sedaj sem dobil to priložnost. Po tihem sem upal, da bom na obali tudi ostal. Nisem se imel želje vračati domov, ker sem prihajal iz majhnega kraja, kjer se ni nič dogajalo in mi je bilo kot mlademu človeku dolgčas.
Potreboval sem gibanje, dogotke, doživetja, kar pa Izola sigurno je. Našli smo podnajemniško stanovanje, ki je bilo ravno prav veliko zame. In ne boste verjeli, stanovanje je bilo prav v Izoli. Bilo je majhno, ampak ravno prav razporejeno, da sem vedel, da bom lahko v njem pral lepo živel. Zahvalil sem se staršem, ker so mi pomagali. Vedno so mi ob določenih trenutkih stali ob strani. Tako je Izola postala moj drugi dom. Potreboval sem le nekaj časa, da sem se privadil. Bil sem presrečen, da sem naredil ta korak v samostojnost. Ne vem, kako bi bilo, če bi ostal doma. Dolgčas! Sedaj pa mi Izola nudi polno novih doživetij in lahko rečem, da se je moja osebnostna rast začela.