Danes smo se v službi odločili za prav poseben izziv. Prepričana sem, da nikoli nebi uganili, kakšen izziv smo si izmislili tokrat. Kdor nas pozna, ve, da je naša pisarna vedno polna norih idej, ki so lahko tudi malce nenavadne. Tokrat smo se odločili, da bomo imeli izziv, ki se imenuje tiha maša. Ja, prav ste prebrali. Odločili smo se, da bomo od začetka pa do konca našega delovnika, sedeli v popolni tišini.
Med seboj ne bomo komunicirali ne verbalno ne besedno. Verjemite mi, izziv je zelo zahteven, saj je drugače v naši pisarni vedno zelo veselo in živahno. Vsi smo vedno dobre volje, polni energije, ki jo je včasih za izvoz, se rad pošali naš šef. Priznati moram, da smo začeli zelo dobro, prvi dve uri sta hitro minili in prav vsi smo v nekem trenutku dobili občutek, da je izziv mogoče prelahek. No, kaj kmalu smo ugotovili, da še zdaleč ni tako. Že samo pogled je bil dovolj, da nas je spravil v smeh. Kar nekaj ljudi me je pozitivno presenetilo, saj so ostali čisto resni, česar jim drugače nikoli nebi pripisala. Ravno oni so bili vedno najbolj glasni v naši pisarni. Pozabila sem omeniti nagrado.
Seveda, zmagovalec izziva dobi tudi nagrado. Nagrada je bila, da moramo prav vsi zaposleni, sedem zaporednih dni skrbeti, da zmagovalec ne bo lačen, žejen, da na delovno mesto ne bo hodil s svojim avtomobilom, zato mu moramo organizirati prevoz in podobno. Celo nekaj njegovih delovnih nalog bo prevzel poraženec. No, za konec vam lahko povem le, da nisem zmagovalka, sem se pa neskončno zabavala.
