Ko sem bil otrok, sem bil popolnoma očaran nad svetom iluzij. Spomnim se rojstnodnevne zabave, kjer se je prvič pojavil čarovnik oblečen v dolgo črno ogrinjalo z zvezdicami, s cilindrom in skrivnostnim nasmehom. Otroci smo sedeli v krogu, napeti kot strune, ko je iz klobuka potegnil pravo živo zajčko. Do tistega trenutka sem verjel, da so takšne stvari mogoče samo v risankah.
Tisti čarovnik ni bil le zabaven, bil je skrivnosten, karizmatičen in nekako pomirjajoč. Njegove roke so se premikale z neverjetno natančnostjo, vsak gib je imel pomen. Čarovnik nam je pokazal nekaj preprostih trikov, s kartami in kovanci, a v naših otroških očeh je deloval kot nekdo, ki resnično obvlada čarovnijo. Po predstavi sem ga prosil, če mi lahko pokaže kakšen trik. Nasmehnil se je in mi podaril eno izmed svojih čarobnih kart. Rekla sva, da bo to moja vstopnica v svet iluzij.
Od tistega dne sem začel sam raziskovati svet čarovnij. Knjige iz knjižnice, videi na spletu, ure in ure vadbe pred ogledalom. Ugotovil sem, da skrivnost biti čarovnik ni le v znanju trikov, ampak v tem, kako jih predstaviš. Gre za vzbujanje začudenja, za ustvarjanje trenutka, v katerem ljudje za hip pozabijo na resničnost in se predajo domišljiji.
Danes ne izvajam več trikov, a spomin na tiste otroške čarovnije ostaja z menoj. In vsakič, ko vidim otroka, ki z odprtimi usti spremlja kakšnega uličnega iluzionista, se spomnim malega sebe in tistega trenutka, ko je nekdo z nekaj spretnosti in veliko domišljije zares postal čarovnik.
Čeprav nisem nikoli postal profesionalni čarovnik, sem veščine, ki sem jih pridobil, s pridom uporabil v vsakdanjem življenju. Učil sem se potrpežljivosti, natančnosti in predvsem, kako pritegniti pozornost ljudi. Kasneje sem te sposobnosti uporabil pri javnem nastopanju in celo pri poučevanju. Najlepše pa je, da sem z nekaj preprostimi triki še danes sposoben pričarati nasmeh na obraz otrokom in to je včasih več vredno kot katerikoli veliki nastop na odru.